Pride dan, ko te zadolžijo, da za kratek čas zamenjaš službo. In tako se je zgodilo, da sem za teden dni, nič hudega sluteč, postala hišni čuvaj in sprehajalec psa. Zdaj, ko tole zapisujem, sem pomislila: »mater ti je lepo Neva«. Jutra na deželi so zares čudovita. Zbudi me sonce, no, včasih tudi izsiljevanju podoben pasji lajež. Ampak miru se tukaj zares naužijem. Čas teče počasi, zvečer pa se domala ustavi. Hm, ja, prav zares. Kdo bi si misli, da ima lahko noč toliko obrazov.
Prvi je romantičen, posut z neskončnim zvezdnim nebom in naključnimi utrinki. Drugi je edinstveno spokojen. In tretji, tretji je strašnejši od najbolj domiselne grozljivke.
Kaj neki se dogaja tam zunaj, mislim vsako noč, medtem ko poskušam čim prej zaspati. Morda me kdo opazuje. Mogoče kak norec naklepa rop, mene in te osamljene hiše. Kaj če se okrog plazijo divje živali. Da bi zares pogledala skozi okno niti pomisliti ne upam. Pa saj bi bilo brez pomena, ker zunaj je, hm, samo tema. Tolažim se, da je ponoči enako kot podnevi, le da se manj (beri nič) ne vidi. A bujna domišljija, za katero sploh nisem vedela, da jo premorem, me še kar naprej straši in piše zgodbe o tatovih, norcih in pošastih. In ko me od silnega razmišljanja počasi premamlja zaspanost, ugotovim, da vsi ti zlobneži, psihopati in divji lopovi, eden za drugim izginjajo. Pa ne v noč, tam jih sploh ni bilo. Le moja glava se počasi prazni vseh tistih svojih filmskih oslarij. In naposled se zavem, da so noči na deželi zares romantične in edinstveno spokojne.
Najbrž bo jutri zgodba podobno dolga in dramatična, za danes pa samo še – lahko noč.
