Prazniki so lepa reč. V službi opraviš še zadnje zaključke in nazdraviš s sodelavci, nato pa šus v shopping. V zadnjem trenutku se seveda ne spomniš, kaj bi kdo zares potreboval, ali pa ti letos to ne dopušča božičkov budget, zato namečeš v voziček nekaj zimzelenih darilc v stilu dišečih svečk, skodelic za kavo, čokolad in nekaj univerzalnih nogavic za na zalogo, če se kdo na vratih prikaže nenapovedano. In potem se začne. Večerja; prvi hod, drugi hod, vmes nekajkrat cin cin s penino, in naprej vse do… bruh, ne morem več. In to je šele začetek. Drugo jutro te vse, česar včeraj ni prenesel tvoj želodec, spet čaka na mizi. Z eno roko grabiš po krožniku, z drugo pa izrekaš »vesel božič« vsem tetam, stricem, babicam in prababicam, ki jih sicer bolj redko vidiš. In kmalu ugotoviš, da je tako čisto OK, saj po uvodnih 5 minutah kramljanja o tem kako si zrasel, se zredil ali postaral nimate več kaj dosti skupnih tem. Ko se od božiča, ko naj bi se mimogrede spokojno spominjali Jezusovega rojstva, smrtno utrujen vržeš v posteljo, je tu že 3,2,1… novo letoooo. Žur, za katerega je nedopustno, če ga ne praznuješ in nerazumljivo, če ga ne planiraš vsaj 3 mesece vnaprej. Po navadi pa gre bolj za loterijo, bo ali ne bo vsaj približno podobno zabavi. Tudi če ni, se na vse pretege trudiš zakamuflirat zaspanost, naveličanost in »dol mi visi« voljo, da vsaj malo daješ vtis totalnega žurerja. In tako, po tednu ali dveh bolj ali manj pristnega veselja, že komaj čakaš, da prideš nazaj na stare tire. K sebi – tja, kjer naj bi se praznik zares dogajal. Ampak kaj, ko je že vsega konec.
Služba, here we come.
