V temi se še strah izgubi.

Pride dan, ko te zadolžijo, da za kratek čas zamenjaš službo. In tako se je zgodilo, da sem za teden dni, nič hudega sluteč, postala hišni čuvaj in sprehajalec psa. Zdaj, ko tole zapisujem, sem pomislila: »mater ti je lepo Neva«. Jutra na deželi so zares čudovita. Zbudi me sonce, no, včasih tudi izsiljevanju podoben pasji lajež. Ampak miru se tukaj zares naužijem. Čas teče počasi, zvečer pa se domala ustavi. Hm, ja, prav zares. Kdo bi si misli, da ima lahko noč toliko obrazov.

Prvi je romantičen, posut z neskončnim zvezdnim nebom in naključnimi utrinki. Drugi je edinstveno spokojen. In tretji, tretji je strašnejši od najbolj domiselne grozljivke.

Kaj neki se dogaja tam zunaj, mislim vsako noč, medtem ko poskušam čim prej zaspati. Morda me kdo opazuje. Mogoče kak norec naklepa rop, mene in te osamljene hiše. Kaj če se okrog plazijo divje živali. Da bi zares pogledala skozi okno niti pomisliti ne upam. Pa saj bi bilo brez pomena, ker zunaj je, hm, samo tema. Tolažim se, da je ponoči enako kot podnevi, le da se manj (beri nič) ne vidi. A bujna domišljija, za katero sploh nisem vedela, da jo premorem, me še kar naprej straši in piše zgodbe o tatovih, norcih in pošastih. In ko me od silnega razmišljanja počasi premamlja zaspanost, ugotovim, da vsi ti zlobneži, psihopati in divji lopovi, eden za drugim izginjajo. Pa ne v noč, tam jih sploh ni bilo. Le moja glava se počasi prazni vseh tistih svojih filmskih oslarij. In naposled se zavem, da so noči na deželi zares romantične in edinstveno spokojne.

Najbrž bo jutri zgodba podobno dolga in dramatična, za danes pa samo še – lahko noč.

Happy holidays

Prazniki so lepa reč. V službi opraviš še zadnje zaključke in nazdraviš s sodelavci, nato pa šus v shopping. V zadnjem trenutku se seveda ne spomniš, kaj bi kdo zares potreboval, ali pa ti letos to ne dopušča božičkov budget, zato namečeš v voziček nekaj zimzelenih darilc v stilu dišečih svečk, skodelic za kavo, čokolad in nekaj univerzalnih nogavic za na zalogo, če se kdo na vratih prikaže nenapovedano. In potem se začne. Večerja; prvi hod, drugi hod, vmes nekajkrat cin cin s penino, in naprej vse do… bruh, ne morem več. In to je šele začetek. Drugo jutro te vse, česar včeraj ni prenesel tvoj želodec, spet čaka na mizi. Z eno roko grabiš po krožniku, z drugo pa izrekaš »vesel božič« vsem tetam, stricem, babicam in prababicam, ki jih sicer bolj redko vidiš. In kmalu ugotoviš, da je tako čisto OK, saj po uvodnih 5 minutah kramljanja o tem kako si zrasel, se zredil ali postaral nimate več kaj dosti skupnih tem. Ko se od božiča, ko naj bi se mimogrede spokojno spominjali Jezusovega rojstva, smrtno utrujen vržeš v posteljo, je tu že 3,2,1… novo letoooo. Žur, za katerega je nedopustno, če ga ne praznuješ in nerazumljivo, če ga ne planiraš vsaj 3 mesece vnaprej. Po navadi pa gre bolj za loterijo, bo ali ne bo vsaj približno podobno zabavi. Tudi če ni, se na vse pretege trudiš zakamuflirat zaspanost, naveličanost in »dol mi visi« voljo, da vsaj malo daješ vtis totalnega žurerja. In tako, po tednu ali dveh bolj ali manj pristnega veselja, že komaj čakaš, da prideš nazaj na stare tire. K sebi – tja, kjer naj bi se praznik zares dogajal. Ampak kaj, ko je že vsega konec.

Služba, here we come.