Oni dan vzamem v roke telefon, da bi opravila nujen klic. »Izhodni klic je blokiran«, mi razloži gospa, ki tako prijazno pove na primer tudi, da številka trenutno ni dosegljiva... Nekaj mi je tisti hip reklo, Neva, pomiri se in lepo počasi. Ampak ni šlo. Naslednjo sekundo se spremenim v rjovečo pošast: »Kreteni nesposobni, banda zarukana, vse bi vas morali odpustiti. Vzamem v roke telefon – aja, ne dela. Nad njimi se zato znesem v pisni obliki. Priložim še vsa potrebna dokazila o elektronskem plačilu, da jih bo lahko sram, kako slab pregled imajo nad svojim delom. In pošljem. V pričakovanju odgovora živčno tapkam z nogo ob mizo, potem pa prileti novo sporočilo: »Opravičujemo se za nevšečnost, ampak račun, na katerega ste nakazali plačilo, ni naš.« Pogledam še enkrat in res, o groza, koga je zdaj sram!! Ponižno sestavim odgovor in se lotim popravljanja napake, med tem pa mi po glavi s svetlobno hitrostjo švigajo spokojne misli, ki jih tisti prvi trenutek nikakor nisem želela slišati. Ja, tako je to, Neva, če pustiš, da ti občutek nemoči zamegli razum. Ne vem od kod nam ideja, da se stvari z jezo prej uredijo. Zdi se, kot da se v takih in podobnih situacijah vsi po vrst spremenimo v agresivne plenilce. In to samo zato, ker smo v resnici tisti trenutek najbolj nebogljena bitja na svetu, ki po otročje kličejo za malo pomoči.
In tako sem padla še en test!
