V temi se še strah izgubi.

Pride dan, ko te zadolžijo, da za kratek čas zamenjaš službo. In tako se je zgodilo, da sem za teden dni, nič hudega sluteč, postala hišni čuvaj in sprehajalec psa. Zdaj, ko tole zapisujem, sem pomislila: »mater ti je lepo Neva«. Jutra na deželi so zares čudovita. Zbudi me sonce, no, včasih tudi izsiljevanju podoben pasji lajež. Ampak miru se tukaj zares naužijem. Čas teče počasi, zvečer pa se domala ustavi. Hm, ja, prav zares. Kdo bi si misli, da ima lahko noč toliko obrazov.

Prvi je romantičen, posut z neskončnim zvezdnim nebom in naključnimi utrinki. Drugi je edinstveno spokojen. In tretji, tretji je strašnejši od najbolj domiselne grozljivke.

Kaj neki se dogaja tam zunaj, mislim vsako noč, medtem ko poskušam čim prej zaspati. Morda me kdo opazuje. Mogoče kak norec naklepa rop, mene in te osamljene hiše. Kaj če se okrog plazijo divje živali. Da bi zares pogledala skozi okno niti pomisliti ne upam. Pa saj bi bilo brez pomena, ker zunaj je, hm, samo tema. Tolažim se, da je ponoči enako kot podnevi, le da se manj (beri nič) ne vidi. A bujna domišljija, za katero sploh nisem vedela, da jo premorem, me še kar naprej straši in piše zgodbe o tatovih, norcih in pošastih. In ko me od silnega razmišljanja počasi premamlja zaspanost, ugotovim, da vsi ti zlobneži, psihopati in divji lopovi, eden za drugim izginjajo. Pa ne v noč, tam jih sploh ni bilo. Le moja glava se počasi prazni vseh tistih svojih filmskih oslarij. In naposled se zavem, da so noči na deželi zares romantične in edinstveno spokojne.

Najbrž bo jutri zgodba podobno dolga in dramatična, za danes pa samo še – lahko noč.

Happy holidays

Prazniki so lepa reč. V službi opraviš še zadnje zaključke in nazdraviš s sodelavci, nato pa šus v shopping. V zadnjem trenutku se seveda ne spomniš, kaj bi kdo zares potreboval, ali pa ti letos to ne dopušča božičkov budget, zato namečeš v voziček nekaj zimzelenih darilc v stilu dišečih svečk, skodelic za kavo, čokolad in nekaj univerzalnih nogavic za na zalogo, če se kdo na vratih prikaže nenapovedano. In potem se začne. Večerja; prvi hod, drugi hod, vmes nekajkrat cin cin s penino, in naprej vse do… bruh, ne morem več. In to je šele začetek. Drugo jutro te vse, česar včeraj ni prenesel tvoj želodec, spet čaka na mizi. Z eno roko grabiš po krožniku, z drugo pa izrekaš »vesel božič« vsem tetam, stricem, babicam in prababicam, ki jih sicer bolj redko vidiš. In kmalu ugotoviš, da je tako čisto OK, saj po uvodnih 5 minutah kramljanja o tem kako si zrasel, se zredil ali postaral nimate več kaj dosti skupnih tem. Ko se od božiča, ko naj bi se mimogrede spokojno spominjali Jezusovega rojstva, smrtno utrujen vržeš v posteljo, je tu že 3,2,1… novo letoooo. Žur, za katerega je nedopustno, če ga ne praznuješ in nerazumljivo, če ga ne planiraš vsaj 3 mesece vnaprej. Po navadi pa gre bolj za loterijo, bo ali ne bo vsaj približno podobno zabavi. Tudi če ni, se na vse pretege trudiš zakamuflirat zaspanost, naveličanost in »dol mi visi« voljo, da vsaj malo daješ vtis totalnega žurerja. In tako, po tednu ali dveh bolj ali manj pristnega veselja, že komaj čakaš, da prideš nazaj na stare tire. K sebi – tja, kjer naj bi se praznik zares dogajal. Ampak kaj, ko je že vsega konec.

Služba, here we come.  

trenutek resnice

Oni dan vzamem v roke telefon, da bi opravila nujen klic. »Izhodni klic je blokiran«, mi razloži gospa, ki tako prijazno pove na primer tudi, da številka  trenutno ni dosegljiva... Nekaj mi je tisti hip reklo, Neva, pomiri se in lepo počasi. Ampak ni šlo. Naslednjo sekundo se spremenim v rjovečo pošast: »Kreteni nesposobni, banda zarukana, vse bi vas morali odpustiti. Vzamem v roke telefon – aja, ne dela. Nad njimi se zato znesem v pisni obliki. Priložim še vsa potrebna dokazila o elektronskem plačilu, da jih bo lahko  sram, kako slab pregled imajo nad svojim delom. In pošljem. V pričakovanju odgovora živčno tapkam z nogo ob mizo, potem pa prileti novo sporočilo: »Opravičujemo se za nevšečnost, ampak račun, na katerega ste nakazali plačilo, ni naš.« Pogledam še enkrat in res, o groza, koga je zdaj sram!! Ponižno sestavim odgovor in se lotim popravljanja napake, med tem pa mi po glavi s svetlobno hitrostjo švigajo spokojne misli, ki jih tisti prvi trenutek nikakor nisem želela slišati. Ja, tako je to, Neva, če pustiš, da ti občutek nemoči zamegli razum. Ne vem od kod nam ideja, da se stvari z jezo prej uredijo. Zdi se, kot da se v takih in podobnih situacijah vsi po vrst spremenimo v agresivne plenilce. In to samo zato, ker smo v resnici tisti trenutek najbolj nebogljena bitja na svetu, ki po otročje kličejo za malo pomoči.

In tako sem padla še en test!

fanatics vs. creators

Lately I have run into numerous spiritual and relaxation techniques that promise better quality life. The word energy looks like a fashionable statement and it seems like if you don't practice some kind of woodoo technique these days, you sertianly have to live a low-level life. And so the other day I ran into a guy that was walking around barefooted. In october! I couldn't resist asking him why: »It's how I feel the Earth beat«, he said. »You are walking on the concrete, man, not the earth«, I thought to myself. But at least he occupied my mind for another few hours. And then, after some time, it strikes me. It's fine, Neva. Let anyone do whatever they think is right. Getting some spiritual life education is good, but it's still just that - education. Like the university. After that you have to start working and earning money. And so it is in life – you get some education, but it doesn't serve much, unless you start using it. Relationships, health, money, work, happiness and many more. These are the real measures of life quality, where no cheating is possible. Sooner or later everyone has to access his life in deed. Wheather barefooted or further noted in the most expensive designer shoes.   

truths about the truth

One day I got struck by the idea: »Neva, you should be writing about the truth.« So I sat down and started thinking about the truth… After one hour the document was still blank. Being a professional copywriter didn't help a lot writing about something that in its very essence should be called truth. And here I am, few months later. Sitting in front of my first blog. The only thing that changed since then is my oppinion about the truth. I used to think, I used to struggle to get another hint, I used to try. I stopped trying writing about some artificial wisdom. I realised the truth is all around, in our everyday lifes. Only you see it or not. Only it strikes you or passes by because you cant't get it.

And slowly, day by day learning about the little life truths, it seems more clear why the other day I happened to lose my wallet, why my headache doesn't wanna stop, why my boyfriend hates my advice. And still, thousands of truths pass me by, but one of a million hits me. And so it will hit this blog. And if I'm lucky, it will hit you.